Seveda s svojimi dejavnostmi na Art kampu v okviru Festivala Lent ne sodeluje samo Zveza prijateljev mladine (ZPM) Maribor, vendar vsako leto z veseljem poslušam komentarje: »Vi mate največjo izbiro!« ali »Pri vas je najboljše!« in meni najljubši: »Ne, nočem še domov. Še bi se igral-a/ustvarjal-a«. To je le eden od razlogov, zakaj že toliko let pomagam pri soustvarjanju ZPM-ovega programa.

Na našem travniku pripravimo različne dejavnosti. Občudujem domišljijo tistih, ki sestavljajo skulpture iz kock. Otroci, starši in stari starši sedijo na ponjavi, uživajo ob igranju in se pogovarjajo. To je prizor, ki ti napolni dušo. Eden od lepših spominov je zgodba o sramežljivem fantu, ki ni hotel pristopiti h kockam brez očeta. Opazovati, kako sta oče in otrok v miru sestavljala, se pogovarjala in družila je bilo prečudovito. V današnjem hitrem svetu je to že prava redkost, vendar v času Festivala Lent, v našem delu parka, to ni osamljen primer.

Zgodb je več. To leto smo igro lovljenja ''ribic'' iz majhnega bazenčka prestavili na kopno. Plastične ribice so zamenjale lesene, vodo v bazenu pa namišljena reka. En otrok me je ves poklapan vprašal, če letos nimamo ribic. Pokazala sem mu nove. Čez čas mi je povedal, da so nove kul, vendar bi lahko postavili tudi še bazen. Njegov skrbnik mi je prišepnil, da se vsako leto veseli Art kampa samo zaradi te igre. Tudi letos je prihajal vsak dan.

Na čutni poti, ki ji rečem medgeneracijski center, se ustavijo z dojenčki, ki se šele učijo hoditi, mladi in starejši. Škatle za slepo tipanje so vedno atrakcija, ker vse zanima, kaj je tisto skrito, nam nevidno. Ustavijo se tudi ljudje, ki ne pridejo z otroki, ker so radovedni. Enako je s potjo za boso hojo. Veselje otrok, da lahko bosi hodijo po različnih podlagah, velikokrat prepriča tudi starše, da sami poskusijo.

Pravi hit so tudi slikarska stojala. Otrokom damo samo osnovne barve, da sami zmešajo nove. Spomnim se deklice, ki je pogledala svoje tri osnovne barve in razočarano povedala, da bi ona imela vijolično. Z nekaj navodili sem jo spodbudila, da jo sama zmeša. Ne vem, če sem že videla otroka, ki je bil tako navdušen nad novimi barvami, ki nastanejo z mešanjem. Ustvarjala je skoraj ves popoldan.

Najbolj mi bo v spominu ostala starejša gospa. Tisti dan smo ustvarjali pokrivala iz časopisov. Gospa je prijazno pristopila in prosila, če lahko sodeluje. Bilo je dovolj prostora in otroci so kmalu ugotovili, da izdeluje prav posebno pokrivalo – klobuk za svojo rojstnodnevno zabavo. Otroci so navdušeno sodelovali in gospa je park zapustila z več klobuki kot le s svojim. Še posebej se je zahvalila nam prostovoljcem, da smo ji omogočili ta lep spomin.

Pridružijo sem nam tudi gostje. Navdušena sem, ko pridejo iz Društva študentov naravoslovja in prinesejo kakšno žival. Zanimive so tudi predstavitve netopirjev, kačjih pastirjev in gob. Gostje so vedno znova presenečeni nad radovednostjo otrok.

Prostovoljci, ki ste že sodelovali na ZPM-jevih delavnicah v Art kampu veste, kako hitro minejo tiste štiri ure. Nimamo občutka, da gre za delo, ampak za prijetno druženje z otroki, starši, ostalimi prostovoljci in prijatelji. Čeprav ni enostavno, predvsem zaradi vročine zadnjih let, ko delamo na soncu pri temperaturah do 36°C in občasne gneče, je vredno. Vredno je videti otroke, kako se veselijo, ko jim nekaj uspe, starše, ki si vzamejo čas zanje in kako se tkejo nove prijateljske vezi med prostovoljci. Sama se veselim vsakega nasmeha otrok in staršev.