Ura je 6:30 ko odprem zunanje zaklopke na oknih, da posije sonce in segreje notranjost hiše, v kateri bivam od februarja. Včasih se ne zavedam, kako hitro mineva čas, a pridejo trenutki kot je ta, ko se zavem, da se bliža zima, kar pa posledično pomeni tudi začetek konca mojega projekta.

Na življenje v Severnem delu Italije sem se popolnoma navadila. Vem, da vlaki ne bodo vedno točni, in da tudi če bom jaz točno ob uri na delovnem mestu, si bodo moji sodelavci vzeli dodatnih 10-15 minut, da spijejo kavo ter se pogovorijo o tem, kaj je kdo imel za zajtrk ali prejšnji dan za večerjo. Hrana je ena izmed pomembnejših tem. Moje znanje italijanščine se je izboljšalo, saj je nujno – na delovnem mestu namreč skoraj nihče ne govori angleško, tako da sem trenutno na B1 nivoju jezika.

Trenutno poznam vse uporabnike našega centra po imenu in priimku, poznam njihove navade in posebnosti ter, kako moram delati z njimi in na kaj moram biti pozorna. Prav tako sem vključena v več aktivnosti –moja najljubša je kognitiven laboratorij, kjer lahko uporabim znanje, ki sem ga pridobila tekom študija, in pomagam pri ustvarjanju nalog in vaj. V moji drugi organizaciji se zaenkrat ohranja samo ročno kolo, saj je vreme premrzlo za kajak, kjer sem pomagala poleti. Imajo sicer več športov, med njimi tudi hokej in odbojko, ki pa se ju zaradi urnika ne morem udeležiti.

Oktobra se nam je v hiši pridružila nova prostovoljka, Sara iz Madžarske in se je popolnoma ujela z nami. Najti nove prijatelje je lahko, vendar zahteva kar nekaj truda, saj so se prijateljstva spremenila ker je večina prijateljev odšla na lastne izkušnje v tujino (erasmus, esc). Mednarodne večerje in druženja so redna stalnica, ki nam omogočajo poznavanje drugih kultur skozi hrano ter tudi skozi filme in kulturo. Prav tako smo s cimrami bile deležne lekcij priprave Pizze in Focaccie, sledi pa še lekcija priprave testenin izpod rok ljubiteljev italijanske kuhinje.

Prav tako se bom kmalu dobila z drugimi ESC prostovoljci, s katerimi smo se skupaj udeležili treninga ob sredini projekta. Žal je zaradi covid ukrepov trening potekal online, a smo se z nekaterimi vseeno odločili za srečanje v živo. Lepo je spoznati druge in njihove izkušnje ter projetkte – npr. Antonio v Torinu pripravlja sobe pobega (escape room), Adrianna in Sofia v Padovi delata v muzeju z žuželkami, Wojcek pa na Siciliji vodi podcast in dela na radiu. Mislim, da se v ESC možnostih res najde prostor za vsakogar.

Vem, da se moj projekt počasi izteka, posebno ko me skoraj vsak vpraša, kaj bom počela po koncu projekta. A tega ne vem in še zaenkrat ne razmišljam o tem, bo kar bo in se trenutno osredotočam le na sedanjost kot je prihajajoč božični čas in sejmi, ki jih bom obiskala ter zaključen dogodek v moji organizaciji ob koncu leta.

Katja Zemljič