Moje naloge v projektu so vezane na pomoč in podporo otrokom in učnim spremljevalkam_cem. Projekt traja 10 mesecev, saj je neposredno vezan na šolsko leto. Vtise iz Nemčije sem združila v spodnjem zapisu. V prvem delu opisujem svojo izkušnjo vezano na projekt Erasmus+ in življenje v Nemčiji, v drugem podrobneje opišem koncept svobodne šole in navedem več primerov iz šolskega vsakdana, v tretjem pa povzamem svoja dognanja.

Erasmus+ izkušnja je za vsakogar drugačna. Nekatere skrbi vključevanje v novo kulturo, druge skrbi predvsem jezik, tretje_i se bojijo prvič v življenju zapustiti varno zavetje doma. Jasno, vsak_a od nas vstopa na to popotovanje z drugačnimi izkušnjami. Kot prekaljena prostovoljka (vsaj v moji glavi ???? ) sem se pred odhodom pripravila na mnoge izzive, ki me lahko čakajo v letu, ki je bilo pred mano. Poskusila sem predvideti morebitne težave, ki me bodo doletele, hkrati pa sem se zavedala, da bom zagotovo naletela na take, ki jih ne morem predvidevati. Navsezadnje bi lahko projekt zmeraj zapustila in se vrnila v Slovenijo, če bi situacija postala preveč nevzdržna. Vendar tega nisem nikoli zares verjela, kajti projekt je bil (in še vedno je) kakor napisan zame!

Kakor rečeno torej, so vsi tipični problemi že pred začetkom odpadli: organizacija, ki me je sprejela, se je in se še zmeraj trudi, da mi zagotovijo kar se da dobro izkušnjo. Kultura in jezik sta mi blizu, prav tako ni prvič, da zapuščam svoj dom. Največji izziv mi je predstavljala sprememba moje življenjske situacije. Ker so moja študijska »everything goes« leta že precej za mano, sem kot največji izziv doživljala vračanje v življenje v skupnosti s še petimi drugimi ljudmi, katerih navade se bolj ali manj razlikujejo od mojih. Vendar sem kmalu z radostjo ugotovila, da se lahko s cimrami dogovorimo o vsem in da nam je predvsem vsem v interesu imeti dobre odnose. Pozdravljam tudi pridobljeno spoznanje, da je včasih za vse bolje, če malo zamižimo in ne hitimo razreševati situacije, kajti lahko se zgodi, da se bo razrešila sama.

Odvisnost od javnega prometa v ruralnem okolju je (bila) druga taka zadeva, ki mi je povzročala težave, saj me je prisilila v nečloveško zgodnje vstajanje. Tega dela izkušnje ne bom pogrešala, sem pa hvaležna, da so ljudje okoli mene razumevajoči in dopuščajo iskanje takšnih rešitev, ki so ugodne za vse.
O svobodni šoli...

Koncept svobodnih šol je v Nemčiji zelo pogost. Zgolj v regiji Baden-Wurttemberg deluje trenutno med 7 in 10 svobodnih šol, pri tem pa pravkar nastajajo nove, saj je kriza prepričala še več staršev v iskanje drugačnega načina šolanja. Običajno so svobodne šole manjše od državnih šol in vse se (vsaj delno) financirajo s pomočjo šolnin. V šoli, kjer se trenutno nahajam, verjamejo, da je učenje zelo odprt koncept, ki mora v prvi vrsti prihajati iz same učeče se osebe. Poti do znanja so zelo raznolike, toda do znanja lahko pride samo vsakdo sam. Vloga učnih spremljevalk in spremljevalcev je torej, da učenke in učence opolnomočijo za samostojno in intrinzično motivirano učenje. To pa v resničnosti pomeni, da se učne_i spremljevalke_ci pogosto znajdejo v neprecedenčni situaciji, ki zahteva pogoste in včasih tudi dolge pogovore, saj želijo, da je končna rešitev primerna za vse vključene. V praksi to pomeni, da se otroke spodbuja k aktivni vključenosti v vse procese, ki se dogajajo v šoli in ki se tičejo tudi njih. Tako na primer otroci soustvarjajo svoj učni načrt, sodelujejo pri spreminjanju svojega učnega okolja, vključeni so v procese odločanja o zadevah, ki se jih tičejo (šolska pravila, motivacija za učenje, itd.). Na koncu jim pa seveda pripada tudi ključna vloga pri uresničevanju sprejetih dogovorov. Naj ponazorim s primerom: če želijo naročiti dostavo hrane, ki jo bodo jedli kot malico ob dnevih, ko pouk traja dlje (v tej regiji otrokom ni zagotovljena malica, kakor je to navada pri nas, zato si mnogi malico prinesejo s sabo), se v jutranjem krogu dogovorijo kdo želi naročati hrano. Nato se javi nekdo, ki zbere seznam naročil, pobre denar in opravi telefonsko naročanje. Ob dostavi ta oseba tudi prevzame in plača hrano. Odrasli sodelujejo v procesu zgolj kot pomoč, ko je na primer potrebno preveriti skupni znesek denarja ali pa v primeru, ko dostavljalci dostavijo napačno naročilo. Sicer pa so otroci v tem procesu, četudi stari manj, kot 10 let, povsem samostojni.

Dan v šoli izgleda navzven zelo sproščeno: preden se pouk prične, se z otroci igramo kakšno ne-učno igro, na primer Priseljence otoka Katan. Ob osmi uri se prične pouk, kar otvori jutranji krog, v katerem vsakdo pove svoj dnevni načrt (kaj bomo počele_i oz. česa se bomo učile_i), nato sledita dva dvourna časa za učenje z dolgim odmorom na sredi. Dan zaključimo s popoldanskim krogom, kjer vsak_a pove kaj je tisti dan počel_a. Učenje za vsakogar v šoli izgleda drugače: nekatere_i se učijo same_i in iz knjig, druge_i se učijo v skupini tako, da se igrajo kakšno učno igro ali rešujejo skupni problem, spet tretje_i se učijo s pomočjo učne_ga spremljevalke_ca. Moja vloga je predvsem pomagati učenkam in učencem pri učenju angleščine, z mlajšimi se učimo tudi branja, pisanja in matematike. Nekatere_i se želijo učiti tudi slovenščine, kar me seveda izjemno veseli.

Zelo pogosto se zgodi, da me ljudje vprašajo ali se otroci v taki šoli sploh kaj naučijo ali gre za povsem svobodno preživljanje časa. Seveda se učijo in tudi veliko naučijo. Starejši otroci (14 do 16 let), ki so pravkar opravljali zaključni preizkus (gre za preizku po osnovni šoli), so na primer zadovoljni s svojimi rezultati. Končni rezultati so seveda predvsem odvisni od njihove zagnanosti in motivacije in zgolj majhen del uspeha gre pripisati vplivu učnega okolja ali pa delu učnih spremljevalk_cev. Toda končni rezultati dokazujejo, da je tovrsten način učenja primerljivo uspešen, kakor tisti, ki sledi konceptu državnih šol (kot tukaj imenujejo javne šole). Besede nekdanjih učenk in učencev pa potrjujejo prisotnost tistega drugega, zelo pomembnega vidika šole: pristnost odnosov. Mnoge_i povedo, da so se v tovrstni šoli počutile_i povsem sprejete, nihče jih ni izsiljeval, konflikti, ki bi lahko privedli do večjih težav, so bili hitro razrešeni. Primerov je še veliko več, vsem pa je skupno eno: otroke se obravnava in se tudi od njih pričakuje, da druge obravnavajo kot ljudi, kot bližnje, ne pa kot številke, sovražnike ali na kakšen drug brezosebni način.
S sabo odnašam...

Presenetljivo, me je izkušnja v Nemčiji naučila potrpežljivosti. Ne le, da delo z otroci zahteva neizčrpen vir potrpežljivosti, tudi Deutsche Bahn se dnevno obnaša kot razvajen otrok, ki potrebuje ljubezen in sprejemanje. Zamuda nemških vlakov je postala takšna stalnica mojega dnevnega potovanja v ali iz šole, da so dnevi, ko vlak ni zamujal, bili redkejši, kot katoliški prazniki v Nemčiji.

Ena stvar, ki bi jo gotovo z veseljem prinesla iz Nemčije v Slovenijo je pozitivno sprejemanje brezmesne prehrane. V vseh prehrambenih trgovinah in v mnogih restavracijah ponujajo brezmesne možnosti, kar me je presenetilo glede na majhnost kraja, v katerem sem živela. Stvar, ki bi je včasih v Sloveniji potrebovali več, je nagnjenost k sledenju pravilom, zagotovo pa ne bi želela prenesti nefukcionalnega delovanja nemških vlakov.

Odločitev iti ali ne, zame ni bila težka, saj sta mi bila projekt in sprejemajoča organizacija že od prvega trenutka izjemno všeč. Čeprav sem se srečevala, in se še srečujem, z izzivi, ni v moji odločitvi delčka obžalovanja. Če torej bereš ta zapis v želji, da te prepriča v prijavo, si na pravem mestu. Sem mnenja, da takšne izkušnje zelo pomembno vplivajo na naša življenja, saj nas naučijo ogromno novega o svetu, o nas samih, navsezadnje tudi o delu, ki ga opravljamo kot prostovoljke. Vendar je slednje, po mojem mnenju, manj v ospredju, kot vse druge izkušnje, ki jih pridobimo.

Maja Repina